Tiskane izdaje
Poleg spora med javnim sektorjem in gospodarstvom, sedanji čas krize in varčevanja najbolj zaznamuje spor med znanostjo in tehniko. V tej dihotomiji se pod okriljem nove, s strani evropskih direktiv vsiljene paradigme »razvoja« in »znanja« poveličuje ekonomske učinke znanstvenega delovanja s spremljajočo maksimo tehnološkega razvoja, pri čemer se radikalno potiska v ozadje različne načine znanstvenega (humanističnega, družboslovnega in naravoslovnega) in umetnostnega udejstvovanja.
Kriza evropske znanosti in hkrati naraščajoče poveličevanje tehnologije sta procesa z dolgo zgodovino. Kažeta se v opustošenju narave in človeku, ki je odtrgan od svojega bistva in navzoč le še v načinu ene izmed različic globalizirano-informacijskega bivanja, odtujenega dela in medčloveških odnosov. Vendar ta fenomen v celoti lahko ugledamo šele na obzorju ekonomske krize zadnjih let: ob pritiskih s strani mednarodnih finančnih in političnih centrov moči so med največjimi žrtvami teh procesov »odvečne« in »predrage« znanosti ali vede; to enakovredno velja za humanistiko, družboslovje, umetnost ter naravoslovje. Evropske demokracije (oziroma njene sedanje elite) menijo, da se iz krize lahko najlaže rešijo s krčenjem teh vsebin. Žal gre za tragično zmoto.
»Téchne« in razvoj svobodnih umetnosti oziroma znanosti
Največji mislec 20. stoletja, Martin Heidegger, je v svojem znamenitem sestavku Vprašanje po tehniki (1953) s sebi lastno filozofsko jasnostjo pokazal na izvor te za evropskega človeka usodne zmote. V izvorno grškem smislu je beseda téchne označevala tiste dejavnosti (rokodelsko delo, znanje, umetnost), ki so na način izvornega pro-iz-vajanja razkrivale nekaj bistvenega ter za človeka in naravo resničnega: predstavljale so način svobodnega, razmišljajočega in lepega ustvarjanja. Svobodne so bile v izvornem smislu te dejavnosti zato, ker tega človeku ni ukazal noben bog, nobena ideologija in nobena politika ali direktiva. Prav v njih je bil človek najbolj neposredno povezan s seboj, svojim notranjim izvorom (dušo) in naravo. V tem izvornem smislu so v okrožje tehničnega spadale tudi visoke ali lepe umetnosti. Zgodovinski razvoj t. i. artes liberales ali svobodnih umetnosti (pozneje prisotnih na filozofski fakulteti, ki še v 18. stoletju vsebuje matematiko) je treba razumeti prav v tem grškem začetku tehnike. To je obenem začetek znanosti, saj vsi dosežki v znanosti nastanejo zgolj iz svobodnega in neoviranega raziskovanja, ki ga spremlja temeljna človeška lastnost – imaginacija kot zamišljanje in svobodno ustvarjanje nečesa novega, še neodkritega. V tem je znanost izraz temeljne človeške potrebe po ustvarjanju in osmišljanju sebe in okolnega sveta.
Pretrganje starodavne popkovine
Z razvojem moderne novoveške znanosti si je človek drznil naravo izzvati do njenih skrajnih meja. Zdaj se je postavil nad naravo ter v nekem nevarnem smislu tudi nad sebe samega in nad sočloveka. Zagledan sam vase je ustvaril moderni pojem tehnike in spremljajočih tehnologij, ki mu služijo pri gospodovanju nad zemljo in sočlovekom. Svobodne umetnosti so mu ob tem več stoletij dajale preštevilne ideje, hkrati pa postavljale mejo, saj so književnost, zgodovinske vede, filozofija in umetnost človeku zagotavljale prostor za kritični razmislek, bolj daljnosežni preudarek ali argumentacijo ob najtežjih vprašanjih, ki so se mu porajala. Obenem so z nazornimi primeri (romani, zgodovinske knjige ...) kazali na najnevarnejše posledice tega delovanja: zlo, nasilje, teror. Danes smo pred nevarnostjo, ko želimo v hlastanju po instantnih rešitvah hipoma in nepremišljeno pretrgati s to starodavno popkovino med svobodnimi umetnostmi ali znanostjo na eni in tehniko na drugi strani. Postalo je že jasno, da sodobne paradigme »ekonomskega« razvoja ter spremljajoče prakse (biopolitika) še dalje izzivajo sam obstoj človeškega prebivanja ter ga izročajo na milost in nemilost mednarodnim trgom in nadnacionalnim institucijam. V tem okviru se želi z neenakomernimi ukrepi, usmerjenimi v smeri izpolnjevanja konkretnih zahtev (uporabnost raziskav, takojšnja implementacija v gospodarstvo, neposredna aplikacija v neki izdelek) instantno rešiti družbeno krizo.
Usodna zmota: zatiranje
Številne starše v ZDA (in tudi že v drugod po svetu) je že sram, če se njihovi otroci vpišejo na študije, ki ohranjajo ta stik s pristnim, temeljnim in »neuporabnim« znanjem. Obenem ti mladi veljajo za nespametne, naivne in neopremljene za boj proti ideologiji dobička. Nussbaumova zelo nazorno pokaže na hude posledice tega procesa, ki jih vidi kot največji problem naše prihodnosti: ravno liberal arts so tiste znanosti, ki mlade prek svobodnega ukvarjanja s svetom ter spoznavanja zgodovine in zgodb soljudi usmerjajo k novim spoznanjem. Vse to ključno pripomore k osebnostnemu in družbenemu razvoju, posebno še k razvoju emocionalne plasti človeka, in, kar je ključno, državljane uči dveh izmed najpomembnejših državljanskih (zdaj kozmopolitskih) vrlin: biti obenem ponosen in sočuten državljan. Ne morem se bolj strinjati z Nussbaumovo, ko poudarja neprecenljivo vrednost te investicije v ljudi: le tako se otroci in mladi v svojih najbolj formativnih letih lahko opolnomočijo za boj proti lastnemu narcisizmu, spoznavajo življenja ljudi, ki razmišljajo drugače od njih, cenijo argumentativne in socialne veščine in se pozneje lahko zoperstavijo ideologiji brutalnega družbenega egoizma v hlastanju za dobičkom in na škodo drugih ljudi. Nasilje in groba moč, ki spremljata tak način bivanja, ki mu je ameriški filozof Charles S. Peirce rekel evangelij pohlepa, uničujeta posameznike, družine, človeške skupnosti in svet narave.
Nussbaumovi izjemno ljub Rabindranath Tagore, ki poleg Johna Deweyja velja za enega najpomembnejših družbenih eksperimentatorjev, je nekoč dejal, da bo pot, ki bo izdala te vrline, pomenila samomor človeške duše. Lahko dodamo, da se usodne razpoke, ki merijo v to smer, že kažejo v samem jedru evropske ideje. Vztrajanje pri primatu merljivih in uporabnih posledic znanosti, redukcija ciljev (nad)nacionalnih politik na ekonomski in tehnološki razvoj z institucionalnim zatiranjem ali iztrebljanjem celih vrst znanosti in umetnosti, vodijo prav v to smer. Napočil je čas, ko se bo človek moral obrniti v svojo notranjost, da bi našel pot iz krize, v katero je zapadel. Iz nje ga ne bodo rešili takšni ali drugačni »ukrepi« s takimi ali drugačnimi »prioritetami«. Žal veliko znamenj že kaže, da smo se pripravljeni odreči idealom, ki so več stoletij tvorili jedro izobrazbe in idealov družbene sreče; a še večja nevarnost se skriva v odhajanju mladih generacij iz držav, ki so bile v iskanju rešitev že prisiljene izdati svoje poslanstvo (Španija, Grčija ...). To se dogaja tudi že nam. Podpora znanju in celoviti znanosti je zato ključnega pomena. Brez njiju si ni mogoče predstavljati boljšega sveta. Če se bomo tega začeli zavedati, bomo imeli še možnosti živeti in ustvarjati za skupne ideale svobode, enakosti in solidarnosti ali družbenega sobivanja – med spoloma, med generacijami, med državljani in nazadnje med različnimi kulturami. V nasprotnem primeru bomo (p)ostali sužnji birokratov in tehnokratov in živeli v svetu duhovnega opustošenja.
***
Dr. Lenart Škof, profesor za filozofijo na Univerzi na Primorskem.
